UTRINKI

UTRINKI IZ ZGODOVINE ODKRIVANJA IN VZGOJE KAKTUSOV

Verjetno je napačno splošno mnenje, da so mornarji Krištofa Kolumba na povratku v Evropo prinesli prve kaktuse, vsekakor pa zanj ni dokazov. Prvi zapis o kaktusih najdemo v knjigi "Historia de las Occidentales" iz leta 1535.

Čeprav je bilo odkrivanje kaktusov zapostavljeno v primerjavi z koruzo, krompirjem, paradižnikom in drugimi prehrambenimi rastlinami, so zanesljivo prav zgodaj zanesli po svetu nekatere kaktuse: Opuntia ficus-indica (ki so jo mornarji uporabljali kot zdravilo proti skorbutu), raste po vseh toplejših obalah sveta. Po nekaterih podatkih so v Evropi videli prvi kaktus na sejmu redkosti v Londonu leta 1570.

V 17. stoletju so v botaničnih vrtovih razvitega dela Evrope intenzivno preučevali številne rastlinske vrste, katerih semena in cele rastline so uvažali z vseh koncev sveta. V modo so prišle takoimenovane "oranžerije", kjer so vzgajali pomaranče in limone, v njih pa je preživelo tudi nekaj kaktusov.

Znameniti Karel Linné je leta 1735 definiral je družino kaktusov (Cactaceae).

Začele so se romantično pustolovske ekspedicije. Večina takoimenovanih "lovcev na kaktuse" je bila brez botanične izobrazbe, odkrivali pa so vedno nove in nove vrste. Ker so le malo ali nič vedeli o odkritjih drugih, so postavljali vsak svoja imena. Tako so nastali številni sinonimi in predvsem strahotna zmeda v poimenovanju, zato pa toliko boljša prodaja.

Danes so predvsem v ospredju biokemična, citološka in genetska raziskovanja kaktusov, mnogo manjši pomen pa ima iskanje novih vrst. 1600 vrst kaktusov je razvrščenih v 350 rodov, zanje pa obstaja preko 8000 sinonimov.

POSEBNOSTI, KI JIH SREČAMO LE PRI KAKTUSIH

Osnovna telesna značilnost, po kateri spoznamo večino kaktusov, sta odebeljeno steblo z vodnim tkivom in izrazite bodice.

Koreninski sistem

Mnogo kaktusov ima šopasto formiran koreninski sistem, ki sega prav plitvo v prst. Druga dokaj pogosta oblika pa so odebeljeni koreni in gomolji, ki po teži in velikosti včasih presegajo nadzemni del. Korenine črpajo vodo z raztopljenimi rudninskimi snovmi iz prsti.

Steblo

V celicah stebla je shramba vode. Tudi v sušnem obdobju vsebuje tkivo kaktusov 90-94 % vode. Mnoge nesukulentne rastline vsebujejo tolikšen odstotek vode, a je niso sposobne zadržati, zato ob suši ovenejo.

Eden od vzrokov, da kaktusi izparevajo tako malo vode, je število rež, skozi katere se izmenjujejo plini. Ta znaša od 15 - 70 rež na mm²,kar je mnogo manj od ostalih rastlin (hrast: 550/mm²), pa še te so precej vgreznjene v povrhnjico, za povrhu pa so odprte ponoči in ne podnevi. V obdobju suše se zaprejo in ne prepuščajo vode. Navzlic temu lahko kaktusi rastejo tudi v takih razmerah. Ogljikov dioksid, ki nastaja v procesu dihanja, porabljajo podnevi za tvorbo sladkorja v procesu fotosinteze, ponoči pa se shranjuje v obliki kisline.

Površina kaktusov je povečana z rebri ali bradavicami. Te tvorbe omogočajo učinkovito senčenje in hlajenje telesa v vročem puščavskem okolju, še posebno ob vetrovnem vremenu. Vetrovi pa so v biotopu brez obilice drevja značilen pojav.

Na robovih reber in vrhovih bradavic imajo kaktusi areole, iz katerih izraščajo bodice.

Echinopsis pachanoi

Bodice

Njihova vloga ni zgolj varovanje pred rastlinojedci, temveč tudi varovanje pred sončnimi žarki. Ponoči se na bodicah nabira rosa, ki potem kaplja na zemljo. Mnogo pripomorejo k razmnoževanju, saj se odlično oprimejo dlake sesalcev, nakar se odtrga ves brst in prenese daleč od matične rastline. Izjemno učinkovite so bodice opuncij (glohide), ki imajo izrazito grobo strukturo z nazaj zavihanimi mikroskopsko majhnimi kavlji. Ti se vgreznejo v kožo kot trnek v ribja usta in jih je silno težko odstraniti.

Ferocactus stainesii

Ferocactus wislizenii

Cvet

Cvetovi kaktusov so mnogo bolj prilagojeni opraševalcem kot pa puščavskim vremenskim razmeram. V puščavah ni mnogo čebel, čmrljev in podobnih opraševalcev. Kaktusi namesto medu nudijo zlasti cvetni prah in še bolj pomembno vodo. V nekaterih cvetovih se preko noči nabere za cel naprstnik te pomembne tekočine, ki jo iščejo zlasti mali glodalci. Cvetni prah pa nabirajo netopirji in nekatere žuželke. Ker potrošijo mnogo vode, smejo biti cvetovi odprti le kratek čas, večinoma le po en dan ali noč. Mnogi cvetovi, zlasti rumeni, širijo izrazite vonjave, ki spominjajo na plesnivost. Ti privlačijo zlasti vešče.

Glede splošne zgradbe so si cvetovi kaktusov precej podobni. Običajno imajo plodnico podraslo (to pomeni nameščeno pod cvetnimi listi) in obraslo z bodicami ali vsaj nežnimi dlačicami. Število cvetnih listov je veliko, nedefinirano, ravno tako število prašnikov. Pestič je vedno en sam, z večdelno brazdo, ki je najpogosteje dvignjena visoko nad prašnike.

Običajno so cvetni listi razprti, v vročini celo obrnjeni nazaj. Barva cvetov je izjemno pestra. Najdemo vsemogoče kombinacije, le modrih cvetov kaktusi nimajo. Za modro obarvanost je potrebno barvilo antocian, tega pa v vsej družini kaktusov in še nekaterih sorodnikih ni.

Opuntia hystricina

Parodia warasii

Plod

V večini primerov pride do oploditve semenskih zasnov le s pomočjo peloda druge rastline. Plodovi kaktusov so dveh tipov. Mesnati se ob zrelosti obarvajo rdeče in privlačijo predvsem ptice. Tudi mali glodalci jih z veseljem nabirajo.

Mesnati plodovi so užitni, v nekaterih primerih tudi zelo okusni. Mnogi so uporabni za izdelavo marmelade in podobnih jedi. Plodovi opuncij prihajajo tu in tam tudi na naše tržišče.

Plodovi omogočajo kaktusom optimalno razširjanje. Užitne plodove večinoma pojedo ptiči ali sesalci, nekaj semen pa se neprebavljenih izloči iz živalskega telesa na precej oddaljenem mestu. Nekateri semenski mešički so zgrajeni tako, da se semena stresejo iz njih, brž ko kakšna žival izpuli dozorel plod z rastline. Tretji način je razširjanje semen s pomočjo mravelj in drugih žuželk, ki sladke plodove odnašajo v mravljišča, vmes pa izgubijo marsikatero seme. Nekateri plodovi se kar celi oprimejo dlake sesalcev in z njimi prepotujejo precejšnje razdalje.

Semena so po obliki dokaj podobna, ne pa tudi po svoji velikosti. Večinoma so kaljiva takoj, ko dozorijo.

Opuntia sp.

Epithelantha micromeris

DROBNE ZANIMIVOSTI

Največji samostojno rastoč kaktus je Carnegia gigantea. To je kaktus iz kavbojk. Raste v ZDA, v nacionalnem parku Saguaro blizu Phoenixa v Arizoni. Ima več imen: Saguaro, Suaharo, Suwarrow, Zuwarrow, tudi Pitahaya. Največja odkrita rastlina je merila 24,4 m visoko. V prvem letu zraste do 0,5 cm, po 50 letih do 2 m. Pri 75 letih požene prve odganjke, pri 100 letih doseže višino 7 m in začne cveteti. Zaradi priljubljenosti so mnogo rastlin presadili v zasebne vrtove, s tem pa ogrozili obstoj vrste.

Najtežji kaktus pa ni Saguaro temveč Lemaireocereus weberii. Seveda njegovo težo le ocenjujejo. Zraste do 10 m visoko. V višini dveh metrov se razveji. Lahko požene tudi več kot 100 vej. Znan je le podatek o teži ene odlomljene veje, dolge 5,5 m, ki je tehtala 770 kg. Raste v državi Puebla in Oaxaca v Mehiki.

Najmanjši kaktus je Blossfeldia liliputana, katere trup ne preseže 1 cm v širino in višino. Raste v Argentini in Boliviji v višini okoli 1500 m.

Najdražji kaktus v zgodovini. Okoli leta 1840 je W. Karwinski odkril novo vrsto kaktusa, poslal grofu Kotschoubeyu tri primerke, ta pa jih je prodal zbiralcu J. Celsu v Pariz po takratnih 200 zlatih frankov, kar je bila mnogo višja cena, kot če bili kaktusi narejeni iz suhega zlata. Kaktus iste vrste (Ariocarpus kotchoubeyanus) na japonskem doseže ceno do 130.000 jenov (900 $).

Ariocarpus kotchoubeyanus

Najbolj ogrožene vrste

Nekaterih vrst kaktusov v naravi sploh ni več, kajti lovci na kaktuse in prodajalci so jih že iztrebili. Prepozno so se države organizirale pred iztrebljanjem.

Šele leta 1973 je izšla prva deklaracija, ki prepoveduje poslovanje z ogroženimi vrstami rastlin in živali imenovana "CITES" (The Convention of International Trade in Endangered Species of Fauna and Flora), kar bi po slovensko prevedli v predpis o mednarodnem nadzoru nad prometom z ogroženimi vrstami živali in rastlin. Konvencijo so podpisale številne (razvite) države, med njimi pa ni bilo tedanje Jugoslavije. Konvencija daje točna navodila vsem potencialnim členom v verigi uničevanja ogroženih vrst, tako nabiralcem, uvoznikom, društvom, gojiteljem, razstavljalcem in ocenjevalcem, kako preprečiti izumiranje določenih vrst v naravi. Kazni za prekrške so izjemno stroge. 

Izvajanje konvencije CITES v Sloveniji

Konvencija CITES je v Sloveniji stopila v veljavo 23. aprila 2000. Za njeno izvajanje skrbita dva upravna organa: Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje, za opravljanje strokovnih nalog je pristojen Zavod Republike Slovenije za varstvo narave.

Glavne naloge upravnih organov so vodenje upravnih postopkov za izdajo CITES dokumentov, usklajevanje dela z nadzornimi organi, priprava zakonodaje, usposabljanje, spremljanje stanja, poročanje ter informiranje in ozaveščanje javnosti.